Ko sem bil precej mlad, sem se vedno rad družil z živalmi. Živel sem namreč na vasi, kar je pomenilo, da je imelo kar nekaj ljudi doma svojo živino, tudi naša družina. Zato sem pogosto pomagal ali opravljal kakšno delo, povezano z živino. Vedno pa sem imel težavo: konjev me je bilo precej strah. Bili so veliki in zelo močni, zato sem se jim večino časa izogibal. Čeprav sem bil navajen drugih živali, kot so krave, ovce ali kokoši, so mi konji vedno delovali nekoliko preveč mogočno. Ko sem jih videl od blizu, sem imel občutek, da nimam pravega nadzora nad situacijo, zato sem se raje držal nekoliko stran in opazoval od daleč.
Zaradi tega pa mi je takrat oče predlagal konjeniški tabor. Iskreno sem bil takrat precej proti temu. Po drugi strani pa si je oče želel, da bi spoznal, da so konji res čudovite živali, in menil je, da mi bo konjeniški tabor zelo všeč zaradi aktivnosti. Sprva sem bil precej skeptičen, saj sem si predstavljal, da bom moral ves čas biti v bližini konjev, kar mi ni bilo najbolj prijetno. Kljub temu sem na koncu pristal na to idejo, saj me je oče prepričal, da mi bo ta izkušnja koristila. Ko sem prišel tja, sem hitro videl, da je bil konjeniški tabor organiziran zelo sproščeno in da so bili mentorji z nami, otroki, zelo potrpežljivi.
Ko sem dal to čez, moram reči, da je imel oče prav, saj mi je tisti konjeniški tabor povsem spremenil mišljenje o teh živalih. Takrat sem v bistvu tudi zelo vzljubil konjeništvo in je to nekaj, s čimer se še danes rad ukvarjam. Najprej smo se naučili osnov: kako se konju sploh približati, kako ga očistiti in kako skrbeti zanj. Ko sem počasi začel pridobivati zaupanje, sem videl, da so konji pravzaprav zelo mirne in prijazne živali, če se do njih obnašaš pravilno. Ta izkušnja mi ni dala le novega hobija, ampak me je tudi naučila, da se je včasih dobro soočiti s svojimi strahovi. Ravno zato se tega obdobja še danes zelo rad spomnim.